Poker :D

Špela se vam spet javlja, da. Ne, ni me nova gripa zadrževala. Ne, tut internet ni crknu pa tut comp se ni pokvaru. Ne, tut NMSja iz matematike nimam (jeeeeees!). Ne, tut mojim se ni (ne moreš da verjameš) utrgalo in mi niso vzel mojega ljubega računalnika.
Sam lena sem. Ja, vem, niste pričakoval. :D

Torej, dobrodošla spet nazaj! Hvala lepa. :)

Poker. Ne, tut ta me ni obsedel. Sem ga pa sprobala. Tisto, res sprobala. No, z denarjem ne ampak žetoni in plastične karte so pa ble. Pa tisto high trkanje po mizi, ki pomeni naprej. Mende. Zelo zanimiva igra, ki lahko traja ure in ure. Pa smo misnli, da se monopoli, Catana al pa riska dolgo igra. Poker. Kaj bi povedala? Tak kot reče Matjaž, da je to igra znanja pa bla bla bla. Mislim, da je igra znanja samo v primeru če šteješ karte al pa kaj takega ampak tako nedolžno igranje pa je sama sreča. Tut z dvojkico maš šanse, lahko bo tris al pa poker al pa lestvica. Pol ti pa tle neč ne hasne niti as niti kralj. Aha, potem sem pa ovca, če igram na vse bedne karte. :D Beee. Pa ka. Poker. Sej je kul. :)

Glede vse norije okoli novega leta. Jst sem v Ljubljani!!! :D Če je še kdo, se bomo videli le v primeru ne dežja. Drugače pa bo Špelca pod strehco, gledala s predstavniki moškega spola (to sicer sploh ni pomembno), kakšen film, igrala poker, jedla, kako raketo bi lahko spustil, pa potem gledal ognjemet čez okno (mislim, da bo večji kot v Brescah), pa šampanjca bomo spili pa tak. Pol bomo pa še kej spal pa šli domol (ja, zanalašč z l-jem).

Zanimivo razpoložena Špela se odjavlja. :)

Kakšna bo Evropa čez 50 let?

Na začetku je bolj na splošno potem pa rata zelo zanimivo.

Rešitev? Gremo se namnožit. :P

Aja, če še niste slišal tole pesmico, The Christmas Shoes od Newsong, jo enkrat poslušite, ampak samo poslušite, ker večina videospotov na to temo je smešnih. Poslušte.

Žiga

Ko sem zvedla, da je mami noseča in bomo dobil novega družinskega člana sem bila...no, ne spomnim se. :D Spomnem se, da sta se moja dva sred noči zbudila in mi neki reka v smislu, mami gre rodit, ampak jst sem bla bolj v medsvetu, torej, napol sem spala. No, zjutri mi je potem babi rekla da sem 31.12.1996 dobila bratca, Žigata. Ja...., vse lepo in prav. Sej na začetku je človek še navdušen, ko se smeješ tistemu čupavemu marsovcu z nenormalno veliko glavo ampak deca začnejo govorit in delat sranja. Nastrada pa kdo?! Starejši. Sej sma se doskrat stepla, skregala itd. ampak sam tut potegnla en za drugega. No, on je mene večkrat ubranu pred mojimi. Pa mojega brata se je dalo marsikej nasrat (še zdej) naprimer, ko se mi ni dalo po štengah dol neki iskat, sem rekla njemu naj gre. Na začetku se je še neki upiru, pol pa sem jst, ka sem tak pametna in prebrisana rekla,: "Veš Žiga, če boš šou dol po stopnicah, vbistvu, večkrat ko boš šou gor pa dol več mišic boš mel. To te bojo mele punce rade, veš. Ti kr men verjem. Jst sem tut tak delala." in je šou in še potem 10 min teku gor pa dol. Muhahahahaha. Pa se mi zdi tut, da se je nekak navadu, da sem jst starejša in sem nad njim. In ko, ko oba sedima na kavču, pa rečem, nej gre luč ugasnt, jo velikokrat gre. Temu se reče podrediti se nekoga. :P Pa sej ni vedno tak, da ne bote misnli da mam tak super brata, sam nej mu bo, dans ga nebom kritizirala.

In, če skočim na to, kar sem dejansko hotla povedat, vedno je bil manjši od mene, mlajši od mene (vsaj neki kar bo ostalo), vedno sem ga premagala v večini igric, v nogometu, v bordanju, v znanju (to tut mislim, da se nebo glih spremenilo :P)... zdej pa je moj mali bratec odrastu. Mutira (muhahahahahahahaha), nategnli so ga - zrastu je - prerastu me je, številko noge ma večjo kot jst, v vseh igrcah me premaga. Zaenkrat ga še vedno šišam v fuzbalu (ne more on tistega ki ga je vse nauču), rolam tut bolš, hodim tut lepše, računalniško sem tut bolj pismena od njega (to bi ga lahko blo sram), o ocenah pa tudi raje nebi - morda matematika, to mu gre.

Morem priznat, da je kr grozen občutek, ko te mlajši bratec tako šišne. Tisti mali, nevedni, ki si ga vedno z vrha gledal, zdej pa si ti v nižinah in gledaš kak se mu tiste mišice napenjajo in ga poslušaš z vse bolj globokim glasom.

In še to, ti fantje so taaaaaak tečni, ko pridejo v ta leta. Pa OMG no!!

Debeli in suhi ljudje

Če bi se odpravili v zgodovino bi biti debel pomenilo nekaj dobrega, bogatega. Nekdo, ki je bil debel je jedel in je veljal več kot nekdo, ki se lahko skril za bambus. Današnji svet nam narekuje drugače. Kultura se skozi čas spreminja. Kar je veljalo nekoč, se je sedaj obrnilo. Bolj pomembno je da si visok, svetlih las, modrih oči, mišičast, suh, postaven (takšen kot bi Hitler hotel). Videz je vse. Sej se strinjam. Najprej človeka opaziš in ga glede na njegov videz oceniš in se potem odločiš, če boš poskušal navezati stik. Potem pa vidiš ali je človek vreden tvojega časa.

Glede poniževanja osebe samo zaradi tega ker je debela. S tem se pa ne strinjam. Čisto vsi močnejši ljudje, ki jih poznam so večkrat veliko bolj srečni kot koščeni. Kolikokrat ste slišali debelega jamrati nad svojo težo in kolikokrat suhega? Sej so samo suhi, ki se preveč obremenjujeo izumli bumlemijo in anoreksijo. Debeli se sprijaznijo in jedo kar jim srce poželi in se ne sekirajo kako se vsaka kalorija naseli v njih. Ja, to ni zdravo ampak, od česa boš pa umrl? Od nekoga moraš. Pa še zebe jih ne. :) Tako, da smo kakršni smo. Ah, kar me pa moti pri debelih pa ne pri debelih, pri extra debelih (to, ko gledamo po TV), ko se bašejo in bašejo in bašejo potem pa se jočejo kako jim je hudo. Sej je res, da jih hrana dela srečnejše in so potem v začaranem krogu ampak vseeno, ne moreš imeti takšen odnos do sebe potem pa krivit vse okoli sebe in it na televizijo, da te snemajo med plačano operacijo.

Najboljše je, če se debeli/suhi sprijaznijo, da če..hm, na primer, na rokometni tekmi si gledalec in rečmo da se ne vidi številk, igralcev pa ne poznaš in hočeš svojemu prijatelju pokazat kateri je tako štorasto padel ravno takrat, ko se je obrnil. Rekel boš, tisti debel. In s tem se je treba sprijaznit. In v tem ni nič hudega slutečega ampak samo lastnost.

No, naj zaključim, da s tem postom ne stopam na nikogaršnjo stran, želim samo poudariti, da so debeli in suhi samo ljudje različne velikosti in da to nebi smelo odločati na nekatere odločitve. Kaj pa je sexy pa jebiga, danes je biti sexy srednje postave, mišice v mejah normale, temnih daljših las, temnih oči z intenzivnimi trepalnicami, lepimi zobmi... no, kakor komu. ;)

Miley Cyrus

Že spet ena najstnica, ki si želi biti slavna. Ena izmed mnogih.

Čisto po nesreči sem prišla na blog od nekoga, kjer je bil objavljen eden njenih videospotov. Mislim, da za svoja leta punca obvlada. Petje. Če ne veste, kdo je Miley Cyrus je zanana po, no, vsaj jst sem zanjo prvič slišala pri seriji Hannah Montana. V tej njeni seriji je igrala samo sebe, skrito za tem imenom - Hannah. Igra je seveda ubijajoča za gledat. Sploh tisti njen "brat". Tako, da se mi je v tej seriji zamerla. Ampak, ko sem slišala nekaj njenih pesmi... Bila sem kar presenčena, ko sem vidla, kdo jih dejansko izvaja. Res pesmi, ki grejo v uho. No, to je samo moje mnenje. Tako da, iz te bi še znalo veliko bit.

No, ne bom dala videoposnetkov niti linkov. V Youtube vpište njeno ime pa boste slišal o čem govorim.

Alojz GRADNIK: Eros - Tanatos

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko duhteče vino sladkih trt
užil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil pogled je moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.

Moja prva najljubša pesem. :)

Moje sožalje?

Ugotavljam, da starejša kot sem več ljudi, ki jih poznam umira. No, to res ni nič čudnega ampak prej nisem nikoli hodla na pogrebe. Tut zdej že dolgo časa ne, samo pač za nazaj pišem. :)

Torej, kaj sem hotla s tem postom povedat?

Če nekomu nekdo umre mu izrečeš sožalje. Ja, če ga dobro poznaš. Ampak, vedno mi je blo to čudno reč nekomu, ki ga poznaš, vedar le bolj tako. In potem ne vem, ali nej to rečem al ne. Morda mu ni prijetno, ker bi ga spet spomnila, da je nekoga izgubil, morda noče od nekoga, ki ga ravno ne pozna in, ki ni nikoli videl osebe, ki je umrla, da mu izreče sožalje. In potem glede pogreba. Iti ali ne iti. Sej je lepo pridet nekomu delat podporo in mu pomagat, ampak spet smo tam. Zakaj bi se neki silil, če se sploh ne družiš tako.

In potem se vprašam, kaj bi jst hotela. Umrl mi zaenkrat ni še nihče (upam, da nisem prehitro rekla, namreč moja babi je že 14dni v bolnici in čaka na drugo operacijo), ampak če bi mi. Hm... Težko se je takole postavit, ker res nisem čisto prepričana kako bi se počutla. Zdej da bi se v vrsto postavli vsi moji sošolci in mi izrekali sožalje se mi nebi dopadlo. Mislim, da bi se na splošno delala, kot da se nebi nič zgodilo. Ampak verjetno nebi zamerla nekomu, ki bi me ogovoril. Glede pogreba pa je čisto drugače. Mislim, da nebi hotela nobenega tam. Samo Matjaža. Ker nočem, da bi me gledali v moji žalosti. In potem bi se morala še obremenjevat kaj naj zdaj naredim s tistimi, ki so prišli. Pa tudi, da bi se takole postavila v vežico, kjer ti potem vsi udeleženci sežejo v roke, hvala lepa. Raje se držim zase (z Matjažem) in počasi prebolevam mojo izgubo. Ampak, če se postavim na pogreb in pomislim, bi bilo vseeno lepo videti prijatelje, ki stojijo zadaj in ti dajo vedeti, da jim ni vseeno. Ah, ne morem se odločit. Bom napisala, ko bo čas za to in upam da še zdelo dolgo ne.

Ugotovitev, sama sebe ne morem prepričat kaj bi in kaj nebi in pa izreči besedo moje sožalje je meni nekaj najtežjega, ker ne vem kdaj je pravi trenutek za to. Vendar mi je žal.

Twilight saga

Na željo bralke. :)



In še decemberski...

The Twilight Before Christmas from The Juice Box on Take180.com

Ta božičkova je res. Heheheheheheh.