Še slabi dve leti do konca sveta ;)

Se opravičujem, ker nič ne pišem. Med počitnicami nimam časa, ker potekajo nekako takole. Spim do dvanajstih, potem se vlečem po stanovanju, ker neki pospravlam, da lahko potem Matjaž pride k men in grema pol ven in me ni do polnoči in se tako dnevi ponavljajo. Zanimivo! ;) Sej je. Poleg tega pa sem imela polne roke dela z Nerinim darilom, ki ga bom še objavla, samo čakam na slike. Lahko vam sam povem, da ne boste nikoli uganli in je zakon in mi je ratal. Kar je še najpomemnejše. :D Ahh, in vsi vi, ki se boste ustavli ob tem, ko sem napisala da se zbudim šele obpoldne.. rada spim. Če mi je kej žal mojega dneva? V bistvu mi ga je res. Ampak dejstvo, da rada spim in sanjam (hočem, da se stvari odvijejo do konca) pretehta idejo po daljšem dnevu. Si že potem naredim daljši dan, ko grem pozno spat. :D Ahh. glede sanj. Ne morem verjet ampak že dva dni sem sanjala Podlogarja. Prvič nas je neki napizdevu drugič smo se pa kr neki zafrkaval skup. Ta matematika, še med počitncam se je ne morem otrest.

In moja zadnja želja v tem letu je? Da bi še enkrat šli bowlat. Mislim, glede na to, da silim vse že pol leta, da gremo bi mi lahko počasi ustregli, taak, še letos! :D Ziher zato nočejo it, ka jih je punca premagala. Phh. :)

Ja, mislim, da je bilo to dovolj, da lahko neki preberete in rečete "Ma končno je neki napisala!"

Špelčika :P

Prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, prosim, se nadaljuje...

:/

Dobro se z dobrim vrača

V današnjem času bi rekli, da se biti dobro ne splača. In verjetno je to tudi res. Ker več kot jih boš zaribal in bolj kot boš samo na sebe gledal dlje boš prišel. To je pač praksa. Zdej je samo odvisno od človeka, koliko mu pomeni to, kaj si bodo o tem mislili drugi. Ampak večinoma tudi to več ni pomembno, ker človek, ki bo šel do cilja pa če bo moral koga ubiti (tega ne jemat dobesedno) bo že zaradi tega imel takšno avtoriteto, da mu nihče ne bo ugovarjal. Ma kaki, še v rit se leze takšnim ljudem, ker hočeš od njega spoštovanje ali pa da te vsaj malo opazi. Narobe svet. Pa vendar nisem hotela pisati o tem, kakšni brezčutni stroji smo ratal ljudje ampak dejansko o dobrem, kakor je napovedal naslov. 

Dobro se z dobrim vrača. Jst nekako verjamem v to. Kakor kdaj no. Če na primer razmišljam tako, da se bom matematiko šla učit teden dni pred kontrolko in bom zato pričakovala najmanj trojko, pač zaradi truda in časa, ki sem ga vložila vanjo. To še kr za mene obsega tale naš rek. Če delaš dobiš rezultate. Ampak to pač tle ne drži. Juhu. Se mi je pa že zgodilo, da sem namesto..ah, bom kr na mojem primeru povedala, ker bom drugače vse zakomplicirala. Ne vem kdaj je bilo, ampak naslednji dan sem bila vprašana nemščino, ta dan pa je fant zapustil mojo prijateljico. In vedela sem, da ji je težko, zato sem se odločla, da se bom nemščini res samo minimalno posvetila in bom raje nje naredila nekaj, kar bi jo vsaj malo potolažilo.  In pravilno sem se odločila, naredila sem dobro in nemščino mislim, da sem celo pet dobila al pa štiri, oboje vglavnem je super. In takrat sem si rekla, da se dobro res z dobrim vrača. In verjamem v to. Mogoče se ne zgodi takoj, tako kot se je v mojem primeru, ampak mislim, da se tudi s pozitivno energijo daleč pride. Če pa še to ne, v ljudeh še vedno obstaja nekaj, kot rečemo - samozadovoljstvo. In tudi to je nekaj, kar te naredi boljšega, pa čeprav le duhovno. 

Tako da verjemite v to. Ampak kot sem rekla, ne pričakujete rezultate čez noč, enkrat se bo obrestovalo. Kakor je rekla teta, naj se ti povrne. In vsem, ki boste naredili nekaj dobrega, želim vam, da se vam povrne.

Kakorkoli, Špela

Maturantski ples

Še malo pa tu, pravijo vsi. Ne iskat zadnji čas. In sem si našla, kaj bi imela. Ja, verjamem, da si nihče izmed vas ne predstavlja mene v tem, ampak lahk vas presentim. ;) Tako da ja, spodaj je verjetno moja obleka za maturantski ples. Seveda bo mao prirejena, ker se ni pametno, da se ti vleče po tleh. To sem se naučila iz izkušenj, ko so me na valeti skor slekl. Mislim, nobeden ni tega skor opazu ampak js sem čutla. :D 

No, upam, da vam je všeč in bog ne daj, da ima kera enako. Ker se bomo grdo gledal. :D Ne hecam se. 

Nekak nisem vedla, če bi vam jo pokazala al ne. Ampak je tak vseen, na men bo tak drugače stala. Bolše normalno. Hec. :D Upam, da vsaj tak dobro, ko na tej ženski.

Že cel dan jo zebe, Špela

Socialna omrežja

Verjetno ste že vsi enkrat pomislili na to, da bi si zbrisali facebook/blog/myspace/twitter in ne vem kaj vse še obstaja, ker bolj ko razmišljaš o tem bolj se ti zdi bedno. Ker veš, da si pod kontrolo, ker je to pač internet in vse kar se na internetu zgodi na internetu ostane. Tudi, če kaj zbrišeš. Tako, da sem že razmišljala o tem, da vse skupaj zbrišem in končam delit svoje misli oziroma kar sebe celo s celim svetom. Ampak bloggat nebi mogla nehat, facebook pa je tut fajn, ko se izogibaš učenja. In, če bi bil res tak tumast ga nebi toliko ljudi uporabljalo. Ampak tudi, če bi se odločili in prenehali z vsemi socalnimi omrežji zato, da nam ne bodo kradli podatkov in idej in podobno.. čemu? Sej dandanes ne potrebujejo tega, da te ima nekdo na piki. Če te bodo hoteli imet te bodo imeli. Tako kot je moja modra prijateljica govorila, vse kartice in vse za kar se zanimaš ali pa če greš delat kakšen test - povsod bodo zapisali vse tvoje podatke. Mislim, ne rečem, da je facebook nedolžen, daaaleč od tega. A ste vedeli, da ko ste kliknili, da se strinjate s pogoji ste se odrekli vsemu kar ste objavili na netu? Vse vaše slike lahko google uporabi. Recimo, ko sem jst naredla stran Eriku, če sem prav razumela..no, recimo da bi mi uspel, bi lahko google reku, da je to njihova last. Super, ane? Ampak kar je je. Ta facebook je kar prebrisan ja. Ampak priročen. Če te kaj o komu zanima greš na FB pa počekiraš in ker so vsi nonstop gor se da fino oglaševat kej, se nahitr zmenit, delit svoje slike in tako naprej. Nekako današnja družba rabi takšno potrditev. Tudi men je kul, če je komu kej všeč. Komu pa ni. Tako da, zaenkrat še nič ne brišem. Ker je tako vseeno. Tako da, facebook po moje ni bil ustvarjen, da bi škodoval ljudem ampak zato, da so fantje vedeli, če so dekleta prosta in obratno seveda. Iz tega pa je nastalo veliko več, nekakšne epidemija, ki je zajela ves svet, ker sem mnenja, da imajo facebook praktično vsi. Odšteti moramo samo tiste brez računalnika oziroma dostopa do interneta, stare in otroke. 

Ste bli pridni letos? Božiček bo vse vidu na facebooku! =)

Špela, ki je mela danes troje čudne sanje

Predbožični Dunaj

Bilo je odlično. Prvič sem se srečala s kuhanim vinom, ki je res primeren za december in praznično vzdušje, tako da ga bo še. Ugotovila sem, da so moji novi šulenjčki premočljivi in da to ni dobro, če jih nimaš priložnosti med ogledi sušit. Ampak je bilo kmalu ok, ker so bile stopinjo pod ničlo in nog niti nisem več čutla. :P Ampak je, bilo je super. Pa mrzlo. Ampak spet ne tak, kot so strašili.

Aaah, še neki. Špela je kar popularno ime na naši gimnaziji - na busu nas je bilo kar pet.

Predbožična Špela :)

Aja, pa majco sem dobila! Awesome je. :D

Erik

 Ne morem verjet, ampak majica se dela. Komi čakam, da jo vidim! :)

 

Končno smo prišli do konca srede, kateri sledi prebožični četrtek na Dunaju. Upam sam, da ne bo prehladno, čeprav se mi zdi, da lahko kar računam na to. Pa dobro. Zakon bo! Vem. =)

V pripravah na jutrišnji dan, Špela

Kratko obvestilo

Sej ne da se hvalim, sam matematiko sem 4 pisala.

Muhahahahahahahahahahahahahaha. Vsaj enkrat!

Usoda?

Nisem čisto prepričana, če verjamem v usodo, ker mi je neprijetno ob misli, da je vse kar se je/bo zgodilo "zapisano". Pa vendar se mi zdi, da usoda je. Al se pa temu ne reče usoda. Kakorkoli, menim, da če si boš neki res zelo želel, da se bo uresničlo, kljub temu da je to morda nemogoče. Mislim, ne gremo se zdej neke čarovnike in res pričakovat nemogoče, ker boš zbolel za kakšno neozdravljivo boleznijo, ne sprejemam garancije. ;) Mislim na kakšne visoke in težkodosegljive cilje ali pa samo trenutke. Ne vem, če lahko to štejem k usodi ampak včasih razmišljam o kakšni osebi, ki je že dolgo nisem videla in jo potem v kratkem vidim. Že to je včasih tako smešno zanimivo. Pa ne le to, spomnem se, kako sem se že nekaj let nazaj začela zanimati o filmih kjer igrajo dvojčice Olsen in sem slišala, da so igrale v neki seriji Full house, za katero nisem nikoli slišala. In potem se je začela naslednji teden vrtet na RTLu. Seveda mi je bilo potem žal, da sem pomislila na to, ker jih niso skinili kar lep čas. -.- Tako da si človek včasih ne more pomagati, kot pa pomisliti na to, da se svet vrti okoli mene. Na neki pomisliš in se zgodi. Čeprav po ogledu filma Trumanov šov, postaneš tudi malo skeptičen, če so ljudje okoli tebe samo igralci ti pa si glavna vloga in se dejansko uresniči vse kar si želiš. - Ja, malo heca je treba, vem da se svet ne vrti okoli mene, čeprav je vsak posameznik v svojem svetu. 

Torej, dragi bralci, verjamete v usodo?

Ugotavljam, da po prebranem postu vedno ugotovim, da niti približno nisem napisala vse kar sem želela. Med pisanjem mi gre toliko misli in povezav na to temo po glavi potem pa preberem in se mi zdi, da vam nisem povedala nič konkretnega in da manjka še veliko podrobnosti, ki bi moje pisanje naredile boljše in bolj povezano. Jap, sploh moji preskoki misli mi gredo tako na živce. Upam, da bom to v kratkem odpravila. Čeprav, po eni strani pa toliko pomankljivosti vam daje večjo svobodo k razumevanju mojega besedila. Hah, tudi tako se lahko tolažim. :)

Lahko noč in veliko sreče v tem tednu, Špela

V četrtek pa na Dunaj! :)

Našla sem svoj najljubši film

In ta film je P.S. I love you. Za njega sem slišala, že ko je bil v kinu, sam me nekak ni pritegnil tist plakat, ki je vabil v kino. In včeraj sem se odločila, da je prišel čas, da si ga ogledam, ker sem vsake par časa slišala, da je vreden ogleda - in je. Tak dolgo kot sem se ga spravljala gledat, ah ja, najbolši. Obvezna oprema je seveda paket robčkov, ki jih boste potrebovale cel film, ne samo na koncu. In trenutno sem mahnjena na Irsko muzko. Torej, ogled res priporočom, tako v dvoje kot tudi sami.

P.S. I love you, Špela

Your body is a wonderland

Love it. <3

Poslušala sem jo med učenjem matematike, samo to. In nekaj sem ugotovila, ne glede pesmi, glede matematike. Upam, da mi nebo žal ka bom to rekla, ampak učenje matemetike je še najbolj zanimivo. Vem, vem. Shame on me ampak je res. Al se je pa sam nemščino tak zabito učit. =D

Spet zamišljena, Špela

Strokovno predavanje - vzgoja otrok

Vabilo McB ali na kratko o tem, kaj sem delala danes od 18.00 do 22.00

Socialna kulturna antropologinja dr. Vesna V. Godina bo govorila o vzgoji otrok in o fazah odraščanja, skozi katere se otrok razvija. Slišali boste ali je boljša popustljiva ali stroga vzgoja, kaj za otroka pomeni kaznovanje in postavljanje mej, ali klofuta okoli ušes pomeni že kriminal, pa tudi, kakšni sta vlogi matere in očeta. Vabljeni vsi, ki želite prisluhniti eni najbolje ocenjenih predavateljic in publicistk, v slovenskem prostoru znani predvsem kot glasni kritičarki permisivne vzgoje, ki po njenem vodi do patološkega narcizma in posledično družbene deformacije iskanja lagodja, ki je najvišja vrednota. 

Sej bi napisala še kej več, pa se mi oči zapirajo, moram samo reči, da je bilo vredno in da sem uživala. Kljub temu, da je večino časa govorila, kako smo propadla generacija in je na našo žalost imela odlične argumente je bilo res super. Sploh pa smo takšni zato, ker je svetovna politika takšna ampak o tem resnično drugič. In na koncu smo ugotovili tudi, da šola poneumlja - sploh slovenščina. O tem tudi drugič. :) Res je bilo zanimivo in kakor bo spet prišlo do podobnega predavanja, bo Špela tam. Ampak drugič vzamem še neki za jest. =)

(vir: McB)

In pa bjevci - kontrolke še niso popravljene, ker je tudi profesor sedel štiri ure.

V pričakovanju naslednjega, Špela

Pa drugič več, samo če vas zanima. :)

Šola ubija kreativnost

Z vami bi rada delila posnetek, ki sem ga našla in sicer o tem, kako šola ubija kreativnost. Meni je bil zelo zanimiv pa še prav mi bo prišel pri sociologiji. Pa tudi če nisi socilolog, mislim, da je vreden ogleda, ne zato, ker bo spremenil svet, ampak da ti nekdo, v našem primeru Ken Robinson predstavi dejstva. In iz posnetka sem si izpisala nekaj zanimivih stvari,

• Če se nisi pripravljen zmotiti, ne boš nikoli naredil nič originalnega.

• Ko otroci odrastejo jih večina izgubi to pripravljenost. Bojijo se narediti napako. In tudi podjetja se vodijo na tak način. Napake ožigosamo. In tudi izobraževalni sistemi delujejo tako, da so napake najslabša stvar, ki jo lahko narediš. In rezultat tega je, da ljudi odučimo kreativnosti.

• V šoli nas odvračajo od stvari, ki so nam všeč z argumentom, da nikoli ne bomo dobili službe na tem področju.

• Mnogo talentiranih, briljantnih, kreativnih ljudi misli, da to niso, ker stvar ki jim je v šoli šla dobro ni bila cenjena.

Tukaj pa je posnetek, lahko si naštimate tudi podnapise - slovenske.

 

Vsi otroci se rodijo umetniki. Problem je ostati umetnik, ko odrasteš. (Piccaso)

Lep pozdrav, Špela

Aksiom

In mathematics you don't understand things. You just get used to them.
(Johnnan von Neumann)

Nikoli se še nisem toliko strinjala z rekom. Bolj kot poslušaš matematiko, bolj se ti zdi, da si kr neki zmišljujejo. Postavijo eno pravilo, ki ga pri drugi snovi čist obrnejo, da ga kao rešijo. Phh. Get a life. ;)

In smo zlimitirali skupaj, Špela

Where do I begin?

Nikoli si nisem mislila, da bo moj blog takšen kot je, da ga bodo ljudje spremljali in da bo vseboval tolikšen del mene. Kljub temu, da imam včasih pri postih občutek, da sem povedala preveč kar lahko vi, ki vas ne poznam veste. Včasih se tudi preveč zapičim v neko stvar, čeprav se na koncu tudi zgodi, da nimam prav. Pa vendar sem se s pisanjem bloga naučila veliko, predvsem takrat, ko sem napačnega mnenja in ne pogledam vseh zornih kotov. Mislim da sem imela včasih resne težave s predsodki do drugih, ki se jih hočem otresti. In, ko se včasih spravim prebrat vse moje poste, se večkrat držim in zmajem z glavo in najdejo se tudi takšni primeri ko mi postane kar nerodno. Najdejo pa se tudi takšni ob katerih se nasmejim, sploh kakšne andekdote. In nakoncu vseeno ugotovim, da gre moje pisanje na boljše in se razvijam. Tako da sem zadovoljna. Važen je napredek. In vsi spomini, ki so zajeti. Nekako se včasih sprašujem, če je moje razmišljanje res primerno za javnost, ker nikoli ne veš kdo bo to bral. Ampak sem se odločla, da bo dnevnik javen. In na nek način si želim svoje mnenje deliti z vami, da vidim na čem sem in morda tudi na vas kaj vplivati. 

In še vedno mi je všeč Alejandro. ;)

Vaša blogerka, Špela

Tudi to sem jaz

Ker se pač v življenju iščemo. Hjo, tak si grem že na živce s tem, ka skos to govorim na blogu. No, ampak ker se v življenju iščemo in spoznavamo same sebe, kako se že reče temu sociološko? Oblikovanje "družbenega jaza". Vsak posameznik ima svojo lastno identiteo, kako pa do tega pridemo? Herbert Mead pravi, da se občutek sepstva izoblikuje v interakciji z drugimi ljudmi. Posameznik doseže samozavedanje takrat, ko zna razlikovati med "jaz" in "mene". Jaz, to sem jaz, ženskega spola... Mene pa je družbeni jaz - kar so izkušnje naredile iz mene/nas. Jst sem razmišljala bolj o družebenemu jazu, to je sposobnost, da vidimo sebe v očeh drugih. Da znamo zadovoljiti svoje potrebe, želje, cilje...in znamo predvideti kako bo naše delovanje vplivalo, učinkovalo na druge ljudi. In menim, da je kar težko spregledati svoj jaz, ali pa je potlačen globoko v nas, zatiran od vseh pravil in kulture družbe, nekje globoko v nas in ga občasno prepoznamo v kakšnih trenutkih. Da znamo zadovoljiti svoje potrebe, želje, cilje in potem, da znamo predvideti, kako bo naše delovanje vplivalo na druge. Zdaj ko tako pogledam, si ti dve dejstvi pravzaprav nasprotujeta. Ker je v očeh družbe, kakor tudi posameznika bolj pomembno kako bo naše delovanje vplivalo na posameznika, kot pa naše zadovoljstvo. Ali pa je naše zadovoljstvo to da ustrezamo družbi? Hm.. Kako zanimivo je imeti miselno bitko sam s seboj. Najprej trdiš eno, potem pa si začenš nasprotovati. In konec koncev, sploh nisem imela namena pisati o tem, želela sem samo povedati, da sem se odločila, da bom včasih sem zapisala kakšno spoznanje o meni, kar recimo da vpliva na družbeni jaz, zato ima ves ta predgovor smisel. Jupi! No moje prvo spoznanje o meni je to, da težko navežm stik in da potrebujem čas, da spustim človeka do sebe. In zato nimam veliko ljudi, ki jih lahko pozdravim na cesti/ulici.. Mislim, poznam ljudi, s katerimi sem že rekla kakšno besedo vedar pa jih ne pozdravljam, ne zato ker bi bila nesramna, ampak zato, ker ne vem če sem z osebo na tej ravni. Sej vem, da je čudno. In zaradi te moje hibe, sem prvi letnik preživela predvsem z dvema osebama, Teo in Natalijo, ker sem ju poznala iz šole. Mislim, da na koncu prvega letnika še kar nisem vedela vseh imen mojih sošolk in sošolcev, kar je precej žalostno. Vendar pa smo sedaj lepa skupnost, ki odlično funkcioniramo in se imamo res lepo. In to, da potrebuješ toliko časa je morda res dobra zaščita, vedar bi po lastnih izkušnjah rekla, da je še večja ovira. Lep primer tega je moj uspeh v nogometu - reprezentanca, ki je zaradi tega šel po vodi in kljub temu, da sem jezna na sebe vem, da če bi se zgodilo še enkrat nebi bilo nič drugače. Ko smo se s klubom odpeljali tam, kjer so potem iz cele Slovenije izbrali dekleta so bile poleg še Nera in Nina. Pa še Matjaž me je prišel podpret. In sem dala vse od sebe. Res sem naredila vse da bi me opazili in sprejeli. In glej ga zlomka. Prišla sem not. Iz Brežic samo jaz. In bila sem res navdušena, mislim da tako srečna kot takrat, ko sem izvedela da sem prišla not, še nikoli nisem bila. Ampak sem bila sama. Najprej sem razmišljala, da je to vse kar sem si kdaj upala sanjati in da bom naredila vse kar bom lahko da mi bo uspelo. In kmalu so prišle priprave. Cel teden. V gruči ljudi, ki jih nisem poznala. Na izboru sem spoznala samo eno, na katero sem se potem "obesla" - na lep način. Nismo bile skupaj v sobi, ker so nas dal naključno al po priimkih, sej ne vem. Ampak sem dejansko vse naredla, da bi bila čim več z njo. Potem sem vključila še eno ali dve, ne spomnim se več. Ampak to ni to kar sem hotela poudarit. Na treningih ni blo iz mene nič. Nekaj že..ampak zagotovo ne to, kar se pričakuje za reprezentenco. In tega sem se popolnoma zavedala. In potem sem bila kmalu out. In kriva sem samo jaz. Ampak ne zato ker nebi hotla, zato, ker nisem mogla. In zato, mi je nekako nerodno, ko kdo komu omeni mene in reprezentanco (že men je sedaj bedno pisat o tem), ker vem da mi ni uspelo, ker nisem bila dovolj dobra, ker nisem pokazala, da znam. Ne rečem, da sem bila najboljša, ampak če mi kaj gre, je to nogomet. In na to, se delno nanaša tudi prejšnji post. Svojim staršem zamerim to, da mi niso pustili v Krko, ko so me tam povabili. Res sem bila še v šoli ampak takrat so odšle tam tudi dve, ki sem jih poznala in so šle v Novo mesto naprej v sredjno šolo. Mene pa so povabili. In tam bi se naučila veliko in verjamem, da bi mi uspelo. Tako pa je po neuspehu reprezentance sledil še odhod moje generacije iz NK Brežice, ker jim nogomet ni bil to, kar je bil meni. Še kr pa jim pripisujem vse svoje uspehe glede tega. Hvala Nera in Nina in Anja. In tako sem kmalu odšla tudi jaz. Vedela sem, da bom to enkrat napisala, in sedaj končno sem. Torej, moja velika ovira je to, da ne zmorem sama. In se z njo borim, večkrat neusprešno. In se popolnoma zavedam, da mi to ne bo nikjer pomagalo. Na tem mestu, pa se spomnem tudi morebitega vzroka za mojo neodločnost. Že od malega nisem bila rada jaz tista, ki sprašuje. In ko sem enkrat to naredila se ni končalo dobro. V prvem ali drugem razredu, nam je učiteljica dala po razlagi nek test in nekaj nisem vedela (skor ziher da je bla matematika), vprašala sem sosedo in tut ona ni vedla. Zato sem rekla, naj vpraša in je seveda rekla naj js. Logično. Sej men ni jasno. In po premisleku sem dvignila roko in vprašala. Za pojasnilo pa sem dobila glasno pridigo (ali dretje) in za uho. In potem sem bila tiho. Verjetno je res ta dogodek še poglobil to, da ničesar ne naredim sama in nisem v nič prepričana. Zanimivo, kako nekateri dogodki vplivajo na nas. Sedaj pa bo dovolj za danes, že tako sem se dovolj razgalila.

Lahko noč, Špela

Pa ne pozabite rdečih pentelj - skupaj proti AIDSU!