Kot sem obljubila, sem objavila esej, ki sem ga pisala za predmet uvod v sociologijo.
Kdor ne pije ni Slovenc!
»Spet trte so rodile, prijat'lji,
vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko, ki utopi vse
skrbi, v potrtih prsih up budi.« je besedilo visoko cenjene Zdravljice
pisatelja Franceta Prešerna. Zdravljica je slovenski simbol in je naša himna. Imamo
torej napitnico, ki je v obliki čaše, pisatelj le-te je pijanec, narod pa je?
Narod pa sodi med tradicionalne t.i. »mokre kulture«, za
katere je značilno, da je alkohol integriran v vsakodnevno življenje in
aktivnosti, ter je široko dostopen. V teh kulturah je stopnja abstinentov
nizka, vino pa je najpogosteje izbrana pijača. In tudi res je, alkohol je
najbolj razširjena, legalna in družbeno sprejemljiva droga v Sloveniji. Ni
zgolj problem posameznika pač pa svojevrsten družbeni fenomen, ki je nekakšen
simbol narodne identitete – v alkoholu slovenski človek išče potrditev svojega
slovenstva. V deželi vinogradov imamo približno 15% alkoholikov in nadaljnjih
15% prekomernih pivcev. Zaradi posledic alkohola slovenske bolnišnice letno
sprejmejo 4000 ljudi od tega jih 300 do 400 izgubi življenje. Leta 2005 je bila
registrirana poraba čistega alkohola na prebivalca 8,8 litrov oziroma 10,29
litrov na odraslega prebivalca. V istem letu je bilo v Sloveniji porabljenih
70,9 litrov piva na prebivalca, 39,9 litrov vina in 2,2 litra žganih pijač. Poraba
alkohola na prebivalca je v Sloveniji med najvišjimi v Evropi in med mladimi
narašča, pri čemer pa se starostna struktura uporabnikov alkohola niža. Podatki
so zaskrbljujoči in menim, da se pri današnji miselnosti naših Janezov in Mick
ne bodo kmalu spremenili. Že če začnemo pri razmerju cen brezalkoholnih in
alkoholnih napitkov pri nas vidimo, da je dražje biti trezen. Veliko opojnih
pijač pa se pojavlja tudi v medijih. Alkoholna industrija deluje v navezi z
marketingom, televizijo, filmsko industrijo in nezavedno vpliva na nas. Če se
samo spomnimo zadnjega video spota priljubljene ameriške pevke Rihanne z
naslovom We found love vidimo, kako daleč seže roka alkohola in opojnega
stanja. Potem pa so ljudje zgroženi, ko vidijo pijano mladino. Mlade, na
katerih svet stoji. Kako pa ne bi bili, ko pa se z alkoholom srečujemo vedno in
povsod. Tudi »zreli ljudje«, ki naj bi nam bili vzgled pijejo. V šoli povzdigujemo
umetnostna besedila, kljub temu, da za skoraj vsakem stoji pisatelj z alkoholom
v krvi. Liter na liter je pač literatura. In če nas na »temno stran« niso
potegnili ne starši, šola ali mediji potem je ostale pač potegnila družba.
Skupina kateri pripadaš. Skupina je skupek posameznikov, ki so med seboj
povezani. Skupni interesi, stopnja odvisnosti drug od drugega, občutek
pripadnosti in temelji na odnosih, vrednotah, stališčih. Skupni interes
današnje vrstniške skupine je iti ven in se napit. Stopnja odvisnosti drug od
drugega? Najbrž to pomeni, da se člani skupine zanašajo na to, da bodo eden
drugemu držali lase, ko bo imelo telo dovolj alkohola ali pa da se bodo
podpirali, ko bodo odšli domov. Za občutek pripadnosti moraš konzumirati
alkohol in v to prisiliti čim več ljudi. Vrednota pa je jasno to, da se ga
»nasekaš do nezavesti« in se naslednji dan ničesar ne spomniš. Pa smo dobili
definicijo vrstniške skupine od zadnjih razredov osnovne šole pa vse do konca
višješolske izobrazbe. Meni se zdi čisto zadosten razlog za to, da se ne
napiješ to, da si ne narediš sramote. Vendar pa smo Slovenci hlapci, samo
alkohol nas lahko razbremeni ali celo osvobodi. Ampak zakaj ni dovolj kozarec?
Zakaj popijemo še več? Zdi se mi potrata časa in denarja, če se tako napiješ
tako, da te telo zavrne in se osramotiš prvič in potem drugič, ko se ne
spomniš, kaj si počel in ti tvoje svobodne in pogumne ideje govorijo drugi, če
se sploh še pogovarjajo s tabo. Ne razumem tudi tega, da se trudimo, da bi
zmanjšali odvisnost od alkohola pri mladostnikih ko pa je alkohol tako lahko
dosegljiv. To izmed vsega je pri meni preseglo tolerantnost odnosa Slovencev do
alkohola. Da lahko vsak »mali« dobi alkohol v gostilni. Ker je to splošen
družbeni problem pri nas, mislim, da bi naša državna blagajna z večjim nadzorom
prodaje alkohola mladoletnim bila bolj bogata in tako spodbudila prodajalce in
gostilničarje, da se držijo zakonov. Tako bi vzgojili »alkohol free«
državljane, ki bi bili zaradi vseh možganskih celic katerih alkohol ne bi uničil
bolj učinkoviti delavci in bi zato prinašali še več denarja. S tem bi bili tudi
ekonomski stroški, ki so posledica alkoholu pripisljivih bolezni, poškodb in
zastrupite manjši. V letu 2005 je bilo namreč iz navedenih vzrokov 1587
primerov začasne odsotnosti z dela in zato izgubljenih 89509 koledarskih dni.
Povprečno trajanje ene začasne odsotnosti iz navedenih vzrokov je bilo 56,4
dni, kar v okviru ocenjenih stroškov začasne odsotnosti z dela znaša 3,4
milijone evrov. Ocenjeno je bilo tudi, da je v letu 2004 zaradi prezgodaj
umrlih oseb kot posledica rabe alkohola izguba znašala 58,8 milijona evrov.
Odvisnost od alkohola bi lahko preprečili tudi tako, da ga ne bi podpirali na
vsaki prireditvi in to po akcijski ceni in da bi ga v nekaterih ustanovah, kot
so Mladinski centri tudi prepovedali. Kljub vsem možnim prepovedim je na koncu
je najboljša preventiva pred pitjem odnos do njega. E.M. Jelinek je v 25
deželah proučeval povezavo v odnosu do pitja in v nastajanju alkoholizma.
Ugotovil je, da postanejo v deželah, kjer narodne navade, javno mnenje in
družbene norme odklanjajo pitje alkoholnih pijač, odvisni od alkohola le
ljudje, ki so že sicer duševno neuravnovešeni in moteni. Zato je v takih
deželah malo alkoholikov. V deželah, kjer je odnos do alkohola drugačen, torej
pitju naklonjen, postanejo ljudje, ne glede na siceršnjo duševno
uravnovešenost, množično odvisni od alkohola. Okolje s svojimi družbenimi
normami omogoči človeku pitje alkoholnih pijač in ga zavaja s splošnim
gledanjem, po katerih je to čisto nedolžno početje. In temu jaz rečem narobe
svet. V Sloveniji te je bolj sram tega, da ne toleriraš pijancev, kot pa da si
eden izmed njih.
Na koncu bi rada še dodala, da dokler se odnos do alkohola
ne bo spremenil, je moje sporočilo jasno: na Slovenskem se je pilo in se bo
pilo. Alkohol je fenomen slovenstva, naš bog in naša smrt. Naš Eros-Tanatos,
naša skrita in skrivnostna ljubezen.
»Nazadnje še,
prijat'lji, kozarec zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat'li, ker dobro v srcu
mislimo. Dokaj dni, naj živi, Bog, kar nas dobrih je ljudi!«
_________________________
Za esej sem dobila oceno 10. :)
Špela
♬ EVA BOTO Any Man Of Mine