Ne spomnim se kje, vendar sem pred kratkim slišala, da ni človek to kar misli. Mogoče imamo zato včasih slabo mnenje o sebi, ker velja teorija - mislim torej sem. Si predstavljate da bi bili resnično to kar mislite? Toliko misli, ki nam švigajo po glavi, toliko opazk, fantazij, predstav, da se po premisleku o tem, kakšen balast se proizvaja v tvoji glav, kar malo zamisliš nad sabo. Torej, nismo to kar mislimo. Zakaj nam more to povedati nekdo drug. Menim, da globoko v sebi vemo kdo smo, samo tega nikoli nobenemu ne povemo. Mogoče komu. Vendar mislim, da svoje koščke skrivnosti varno razdelimo med mnoge. Komu vse pustimo delček naše duše ali skrivžene, kot je to počel Mrlakenstain v Harryu Potterju. No ja, ne na enak način, pa vendar sem to nekako povezala skupaj. Mogoče nas to kar smo delajo skrivnosti. Zato globoko v sebi vemo kaj in kdo smo, drugi pa vidijo to kar moramo biti. Že Freud je govoril o tem - identiteta. Če ne bi bilo pravil, norm in vrednot neke družbe, ki bi nas oblikovale bi bili najbrž grozna bitja. Tako pa družbi ne predstavljamo pravega sebe, temveč to, kar družba hoče od nas. Nekako se oblikujemo v to, kakršni hočemo da nas družba sprejme. Odvisno je seveda tudi od naše samozavesti, koliko bomo uveljavili tisti pravi jaz in koliko družbeni. Če hočeš bit sprejet, ga pač ne moreš srat, ker pridejo sankcije. Formalne ali pa neformalne. Razen če to zaviješ v skrivnost, kar pa še ne pomeni, da ne bo razkrita. Zapleteno je vse skupaj. Zaupaš lahko le sebi, a še vedno ne moreš vsega držati v sebi. Zato se razdeliš na koščke.
Malo tega, kar sem nekje videla/prebrala/slišala pa se ne spomnim, malo Razočaranih gospodinj in filma Dorian Gray, ki ga priporočam. Knjiga pa še pride na vrsto.
Špela
♬ STANFOUR Life Without You FT. ESMEE DENTERS
2 komentarjev:
Vidi se, da se poglabljaš v sociološke teorije ^^
Strinjam se. Pomoje se sam zelo malo poznaš. Ampak se skozi življenje, dogodke, situacije in reakcije počasi spoznavaš. Velika večina je itak nezavednega. Tak da ne moreš bit samo tisto, kar misliš da si :)
Pravijo da si kar ješ. Človek je lahko veliko. Lahko si kar misliš da si, dokler ne razmišljaš da si vesolc al pa kaj nedoseglivega. Če si pa zamisliš da si dober glasbenik in zato veliko igraš najbrž res postaneš. Odvisno je tudi kako znaš prepričati ljudi v to kar hočeš biti oz. kaj misliš da si.
Rad bi samo reku da je vse odvisno od odločnosti po moje :D
Objavite komentar